Waldorfska pedagogika izhaja iz poznavanja človeka, antropozofije, kot jo je predstavil dr. Rudolf Steiner (1861–1925). Steinerjevo delovanje je bilo zelo široko, kar je čutiti prav na vseh področjih družbenega življenja.
Bistvo waldorfske pedagogike je v tem, da poskuša otroku ob pravem času, na pravi način predstaviti primerne vsebine, ki naj bi na otroka blagodejno vplivale in mu s pomočjo celostnega pristopa k poučevanju omogočile razvoj čim širših sposobnosti. Poudarek je na tem, da človek ni zgolj intelektualno bitje, temveč tudi bitje srca in volje.
Nekatere značilnosti waldorfske pedagogike:
- spoštovanje integritete otroštva,
- vzpodbujanje in negovanje pravice do otroštva,
- aktivna podpora človeški in kulturni raznoličnosti,
- zavedanje o možnosti čutenja resničnega bitja, ki presega pojavno obliko in formo, ki ni omejeno, končno in prehodno,
- vzgoja in izobraževanje imata unikaten pomen za vsakega posameznika,
- prizadevanje za odkrivanje in negovanje posameznikovih potencialov,
- razvoj socialne zavesti, samozavedanja in etične inteligence, ki je usmerjena v aktivno globalno vlogo državljanstva,
- celovit, umetniško-domišljijski ter interdisciplinaren metodološki pristop,
- inkluziven in ne selektiven učiteljski etos v smislu spola, narodnosti, vere, socialnega okolja, individualnih sposobnosti in kompetenc,
- izobraževanje otrokovih čutov skozi izkustveno učenje,
- poudarjanje pomembnost ritma (dnevni, tedenski, mesečni),
- zavedanje in spodbujanje, da se majhen otrok uči skozi posnemanje,
- pomembnost proste domišljijske igre,
- disciplina, ritem, stalnost, domišljija so del aktivnega učnega procesa.